ROMANJE NA PTUJSKO GORO IN OGLED PTUJSKEGA GRADU
Četrtkovo jutro je bilo hladno, napovedan je bil dež, zato je vseh 49 romarjev nosilo dežnik. Pa so se dežni oblaki razkadili in na Ptujski Gori nas je pričakal čudovit razgled na Haloze, Ptujsko in Dravsko polje, le mrzel veter ni dovoljeval daljšega postanka ob cerkvenem obzidju. Poskušali smo se ogreti ob sramotilnem stebru – prangerju, pa smo tovrstno ponižanje raje pustili v zgodovini.
Najprej smo se udeležili svete maše, ki je bila posebej za nas, nato je sledila kratka razlaga o zgodovini cerkve in njen ogled, v Romarski hiši pa smo si ogledali predstavitveni film. Med drugim smo izvedeli, da se Ptujska Gora v župnijskih knjigah kot krajevno ime prvič omenja leta 1927, v preteklosti pa se je romarski kraj srečeval z različnimi imeni, ki so odsev in razlaga zgodovine. Črna Gora je ime, ki se je držalo kraja vse od turških vpadov v prvi polovici 14. stoletja do leta 1937, ko so svetišče prevzeli Frančiškovi bratje minoriti. Cerkev je izrazit gotski triladijski prostor in prava zakladnica gotskega kiparstva iz začetka 15. stoletja.
Ni veliko božjepotnih cerkva v Evropi, v katerih bi Marija tako na široko razprostirala svoj milostni plašč, hkrati pa kraljevala v tako veličastnem svetišču, da ga mnogi upravičeno imenujejo visoka pesem gotike. Leta 2010, ob 600-letnici posvetitve cerkve, je bila proglašena za baziliko Marije Zavetnice. Relief Marije Zavetnice s plaščem je ena največjih mojstrovin tedanjega časa. Marijina podoba v baročnem glavnem oltarju milo vabi v svojo bližino. Pod njenim plaščem je upodobljenih 82 oseb, kar predstavlja dragoceno zbirko portretov ljudi takratnega časa.
Barvna okna so delo akademske slikarke Ide Brišnik Remec in ponazarjajo Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega.
Popoldan smo preživeli na Ptuju, najstarejšem slovenskem mestu. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro, kjer smo največ pozornosti namenili Mestnemu stolpu, Orfejevemu spomeniku, Prešernovi ulici ter vzponu na grad. Klanec, tlakovan s starimi okroglimi kamni, nas je ogrel, hkrati pa je predstavljal za nekaj članov društva skoraj nepremagljivo oviro. Pa smo kljub vsemu vsi prišli do cilja.
Najprej smo si ogledali zbirko pustnih mask, kjer kraljuje kurent s svojim sprevodom, nato so nas prevzele grajske sobane z orožjem, glasbili, čudovitimi tapiserijami, svilenimi tapetami, takšni in drugačni lestenci, ure, postelje in počivalniki, na koncu pa razkošna viteška dvorana z zbirko 48 slik iz zbirke “turkerije”.
Na poti proti domu smo si zaželeli sladoled. Kaj smo storili? Peljali smo proti Koroški brez sladkanja, s pojasnilom, da so pred nami lepši časi, s toplejšim vremenom in novimi doživetji.
Marija Šegula
Utrinke si lahko ogledate v FOTOALBUMU


