V letnem programu dela Društva invalidov Dravograd ima ohranjanje zdravja posebno mesto, zato dvakrat letno njegovi člani namakajo, razgibavajo, tudi malo osončijo svoje dela telesa v izbranih slovenskih termah.

Ker je mesec september poln razkošnih vonjav po zrelem grozdju in sladkem moštu, smo izbrali Bioterme Mala Nedelja, ki ležijo v prijaznem naravnem okolju med Muro in Dravo, v osrčju Prlekije, kjer domujejo vinska trta, prijazni ljudje ter bogata naravna in  kulturna dediščina. Tako je bil torek, 24. septembra, poln različnih pričakovanj. In kaj nas je cel dan povezovalo, bogatilo ter presenečalo?

UTRINKE SI LAHKO OGLEDATE V FOTOALBUMU

Joj, prejoj! Avtobus! Odhod s prve postaje na Ronetu bi moral biti ob 6.30, pa se je voznik, ki ne pozna koroških vasic, niti mest, saj ga je naš prevoznik Koratur najel kar z avtobusom iz knežjega mesta Celje, odločil malo drugače. Brez uporabe časovnice, na kateri so bile vpisane vse vstopne postaje z uro odhoda in številom potnikov, je ubral pot v “širni svet” po svoje. Z opravičilom, da želi malo raziskati teren, je s prve postaje odpeljal petnajst minut prezgodaj. Imel je pa to smolo ali srečo, da sta naša Ana in Peter že čakala, odločena, da gresta z njim, pa tudi Franc in Hedvika sta zjutraj zaradi prevelikega pričakovanja predčasno prihitela v Podklanec. Tako je naš šarmantni Boris s štirimi potniki zavil kar v Traberg, namesto proti Šentjanžu in Bukovski vasi, kjer je v hladnem jutru čakalo petnajst zdravja željnih popotnikov s težkimi nahrbtniki, polnimi dobre malice, pijače, brisač in kopalk. Po različnih posredovanjih in vožnji malo preveč po levi, pa vzvratno po magistralni cesti in potnem čelu zaradi težav pri obračanju na premajhnem parkirišču, smo po enournem zamiku bili vsi zbrani. Vseh petdeset potnikov se je oglasilo: “Tukaj sem!” Pa smo se peljali in med potjo občudovali napredek del pri sanaciji lanskih poplav reke Drave. Megla se je razpršila, zamenjalo jo je prekrasno sončno jutro. Le labodi, obsijani s soncem, so si lastili lenobno Dravo, nato je lepote Dravske doline zamenjal kratkotrajni mariborski mestni vrvež.

Lepa, nova cesta nas je pripeljala v osrčje Slovenskih Goric. Ker se je vsem mudilo v toplo termalno vodo, nas niso premamile kulturne zakladnice, kamor spadajo cerkev Svete trojice s tremi zvoniki, zadnji mlin na veter v Stari Gori in tamkajšnja cerkev s čudovitimi orglami, ni bil dovolj močan Kocbek s svojo oljarno. Želeli smo le Bioterme, a nismo bili prepričani, da bomo prišli do njih. Naš voznik tudi Slovenskih goric in Prlekije ni poznal. Pa so mu pomagale table z napisi in ob 10. uri je večina že počivala na ležalnikih po preplavani prvi rundi. Povsod nas je bilo polno: znotraj, zunaj, ob šanku, ob kavi, pivu, soku in vinu. Tudi prleška gibanica je bila na mizi, pred njo pa še obilno kosilo.

Ob treh je že v vsakem od nas dremala lenobnost, prisotna je bila močna želja po spanju. Ampak red mora biti, zato smo ob štirih popoldan že sedeli na avtobusu in naš Boris je že bolje poznal teren. Brez težav je pripeljal do Maribora in parkiral ob nogometnem stadionu. Tam smo ga pustili in se sprehodili do Tehnične fakultete, kjer smo si privoščili sladoled. Nobenega ni pičila osa, čeprav se je sladoled cedil po kornetih in prstih. Naravne potrebe so nas prisilile še v postanek pred Falo, saj na Koroško nismo mogli žejni.

V Dravogradu je večina težko dvignila svojo prtljago. Vzrok se je skrival v mokrih kopalkah in brisačah, pa v utrujenih mišicah, saj termalna voda pušča vsestranske posledice: zdravi tako, da se učinek temeljito čuti. In kje bo naslednja obnovitvena rehabilitacija? Počakajte in vse boste izvedeli.

Prispevek pripravila Marija Šegula