Ko je bila lanska julijska vročina najbolj neizprosna, se je šest deklet v najlepših letih zaprlo v prijetno hladne prostore Društva invalidov Dravograd. Rodila se je skupina BICA BEND, Društvo invalidov Dravograd pa je z njimi postalo bogatejše in bolj plemenito.

 UTRINKE SI LAHKO OGLEDATE V FOTOALBUMU

Irena, Cencka, Tilka, Marija, Vida in Erika prepevajo pri Ženskem pevskem zboru DI Dravograd. Ker pa rade svoj prosti čas preživljajo zares polno in kvalitetno, so začele tudi igrati na posebna glasbila. Osnova njihove glasbe so slovenske ljudske pesmi, saj želijo ohraniti našo kulturno dediščino. Vse poslušalce pa vedno povabijo, da ob njihovem igranju zapojejo.

V soboto, 7. junija, so na povabilo predsednice Krajevne skupnosti Črneče, gospe Lucije Čevnik, nastopile na prireditvi »Od lipe do lipe«, ki jo že nekaj let tradicionalno organizirajo pod Makshoferjevo lipo. Tako so popestrile kulturni program, v katerem so sodelovali otroci iz črneškega vrtca in šole ter Mešani pevski zbor Črneče. Na prostranem dvorišču, poraslem z mehko travo, se je zbralo veliko domačinov. Ker se je prireditev začela po 17. uri, nas vroče sonce ni več tako motilo, hladno senco pa smo našli tudi pod krošnjami jablan.

Naša dekleta so bila urejena kot na razstavi: črne hlače, bele majice, črno-bel šal in rdeča roža v laseh. Za dekoracijo ozadja so poskrbele rdeče bluze, obešene na stole, na katerih so sedele. Za popoln vtis skupine skrbi Irena, ki bedi nad njimi kot mama koklja. V uradnem delu so zaigrale dva venčka, nato pa so v času druženja skrbele, da ni bilo nobenemu dolgčas – ne takrat, ko so nam postregli obložene kruhke, niti ne ob sladkarijah ter vinu, špricarju in domačem moštu.

Pred odhodom domov je poskrbel za prijetno presenečenje gospod Vreš, ki živi le nekaj metrov od kraja dogajanja. Našim bicam je prinesel zdavnaj pozabljeno besedilo pesmi Spominčica in štirideset kitic dolgo pesem Prleška. Bica bend ima tako spet gradivo, ki jim ne bo dalo spati, niti v vročih julijskih nočeh, ko bodo praznovale prvo obletnico obstoja.

Besedilo in fotografije: Marija Šegula