Najlepše je, ko se zbere razširjena družina in praznuje. Najpogosteje praznujemo rojstne dneve, najprej otroške, nato so na vrsti starši, pa obletnice porok, Abrahami. Redkeje se druži skupina, ki je ne vežejo sorodstvene vezi.

Društvo invalidov Dravograd je pred desetimi leti podpisalo listino o pobratenju z Društvom invalidov Koper. Takratni predsednik dravograjskega društva, gospod Ivan Merc, se je meseca aprila 2003  v Termah Čatež dogovoril s koprskim predsednikom Marijem Funčičem, da navežeta društvi tesnejši stik. Menila sta, da imata obe društvi podobne cilje in da jih lažje in kvalitetnejše dosežeta, če se pobratita. Potrditev bratstva je bila sklenjena s podpisom listine 21. maja 2003.

Deset let je odteklo hitro kot voda v žejno zemljo. V tem obdobju so se člani obeh društev srečevali ob različnih priložnostih, največ druženj pa je bilo ob balinanju. Pred dvema letoma so se iz Kopra pripeljali spoznavat lepote Koroške. Podzemlje Pece, Klančnikova domačija in splavarjenje na Dravi so zapustili lepe spomine. Ker predstavlja deset let v življenju obeh društev pomemben mejnik, so Koprčani želeli, da jih praznujemo v posebnem okolju. Je mogoče izbrati še lepši konec naše Slovenije kot so Škocjanske jame, ki so od leta 1986 vpisane v Unescov seznam svetovne dediščine? Ob tem najprestižnejšem priznanju se jame od leta 1996 ponašajo tudi z nazivom Regijski park, od leta 1999 pa so kot prvo podzemno mokrišče vpisane v seznam svetovno pomembnih mokrišč Ramsarske konvencije. Tukaj je še MAB – medvladni Unescov raziskovalni program Človek in biosfera, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območij, kjer se ohranja biološka pestrost in spodbuja trajnostni razvoj. Vse to je izrednega pomena, saj je na svetu le 19 območij, ki so hkrati na seznamu svetovne dediščine, na seznamu mednarodno pomembnih mokrišč Ramsar in v programu MAB.

Pa poglejmo, kako se takšen svetovni biser celostno ponuja turistu ali kako smo ga doživeli člani Društva invalidov Dravograd v nedeljo, 16. junija.

V okviru informacijskega centra, v katerem je blagajna za nakup vstopnic za ogled jam ter začetek in zaključek organiziranega ogleda jam, kraljuje gostilna Mahnič.  V njej je predsednik Marijo rezerviral prostor za naše celodnevno druženje, ki je vključevalo družabni program in kosilo. K družabnemu programu spada tudi petje in glasba ob instrumentih. Koprčani so nam pripravili pester program s  humoristom Tonijem  Karjolo, Šavrinkami in Šavrini ter duetom Zlati zvoki. Naše pevke so program obogatile s štirimi pesmimi, svojo zgodbo je prebral gospod Janez Jurič, dve avtorski pesmi je predstavila Zinka Mori, venček narodnih pa je iz svoje harmonike izvabil Žan Jevšnik. Čarobni zvoki harmonike pa so bili prvi moteči dejavnik v Škocjanu. Naš prihod smo želeli napovedati veselo in kako se to lepše naredi, če ne s harmoniko, katera je vedno in v vseh situacijah najbolj zaželen instrument? Ko smo tako brezskrbno, hkrati pa v veselem pričakovanju, s košaro pisanih metuljev in darili za naše pobratime vstopili na gostinsko dvorišče, smo bili deležni prvega mrzlega tuširanja. Harmonikar je moral v trenutku prenehati z igranjem. Ukaz so utemeljili z obrazložitvijo, da policija ne dovoli igranja v parku. Drugo tuširanje so nam namenili gostinski uslužbenci, ki svojih prostorov niso pripravili, kakor je bilo dogovorjeno. Vseh 172 gostov so želeli stlačiti v notranji prostor, ki je v najbolj kritičnih trenutkih namenjen le 100 gostom (to število imajo objavljeno na svoji spletni strani), a jim ni uspelo. Tako smo bili razkropljeni povsod, zunaj in znotraj in še srečni smo morali biti, da imamo sploh kje biti! Ko se je ob 11. uri pričel kulturni program, ga polovica ni videla, saj se je odvijal v notranji sobi. Kosilo pa sta stregla le dva natakarja. Ker smo morali ob 15. uri na ogled jam, jih je veliko ostalo brez sladice, saj je ob svoji “hitri postrežbi” niso utegnili razdeliti. Da ne govorim o pijači in njihovem cenjenem pivu! Res je dobro, a kaj, ko ob sončnem vremenu in žeji ne moreš do njega. Spraševali smo se, zakaj lastnik lokala ni najel dodatnega osebja za strežbo, saj je bil natančno seznanjen s celotno vsebino našega druženja. Zakaj nam niso pripravili prostora zunaj, kjer bi bili vsi skupaj in bi se lahko družili, kar je bil osnovni namen?

Vsi nismo mogli v jamo, saj društvo sestavljajo invalidi in nekateri od njih pač ne morejo v posebnih pogojih funkcionirati kot zdravi ljudje. Tako smo čas preživljali večinoma v območju parka, še največ pa smo ga namenili klopcam in mizam gostišča Mahnič.

Ob 17. uri smo se začeli poslavljati. Tisti, ki so prišli z dvournega uživanja ob pogledu na lepote jam, so bili predvsem žejni. Pred odhodom so želeli popiti kozarec cenjenega piva, pa ga niso dobili – kradli so ga po požirkih od tistih srečnežev, ki so uspeli priti do njega. Pa saj smo potrpežljivi, vse hitro pozabimo in odpustimo, a nečesa pa zlepa ne – našega tretjega mrzlega tuširanja. Avtobusni voznik nas je preganjal, ker je imel strogo določeno uro vrnitve na Koroško, mi pa smo želeli oditi na kulturni način. Glasba je velik del naše kulture, pa smo se želeli posloviti z njo. Tako je naš Žan, odličen gimnazijec in še bolj vnet harmonikar, vzel svoj ljubi instrument v roke, njegov dedi pa prazen harmonikarski kovček. In šli smo kot četica: spredaj Žan s harmoniko, za njim pa vsi ostali. Ni dolgo napolnjeval glas harmonike praznine, ni se uspel pomešati s petjem ptic. Vmes je posegla “prijazna uslužbenka parka” in ukazala takojšnjo prekinitev harmonije.

In tako se vsi upravičeno sprašujemo, zakaj lahko prostore parka neprekinjeno obremenjuje glasba iz radia (o njeni kvaliteti in glasnosti ne bi izgubljala besed), glas harmonike mladega glasbenega virtuoza pa je takoj v kali zatrt? Harmonike ni imel v rokah kak nevednež ali z alkoholom prepojen gost, temveč mlad fant, ki je lahko vzor mladi in stari generaciji; fant, ki  šele spoznava zakonitosti življenja, z njimi pa oblikuje tudi svoj odnos do ljube domovine, njene naravne in kulturne dediščine, svoje vedenje pa bo prenašal v različnih okoliščinah in okoljih preko različnih socialnih omrežij na mlade in stare. Kaj jim lahko reče? Da so ga prijazno sprejeli ali bo raje povedal: “Še nikjer mi niso rekli, da ne smem igrati!”

Žalostni so bili prijatelji iz Kopra, z njimi pa mi. Dan je bil kljub obilici sonca hladen, a smo si obljubili, da se naslednjič srečamo v bolj prijaznem okolju. Morda ob reki Dravi, kjer s svojim kulturnim obnašanjem ne bomo motili ne ptic, ne kakega bobra, ne mimoidočih, ne lastnikov zemljišča in ne lenobnega toka reke. Dan Korošcev pa se kljub vsemu ni prevesil v žalosten večer, saj je naš Žan dobil sedež ob vozniku in celo pot do doma ni zamrl glas njegove harmonike.

Marija Šegula

FOTOGRAFIJE SO V FOTOALBUMU