ROMANJE NA SVETO GORO IN RAZISKOVANJE GORIŠKIH BRD
Društvo invalidov Dravograd ima osem socialnih programov, ko pa se njegovi člani z nestrpnostjo in velikimi pričakovanji odpravimo na izlet ali romanje, jih v istem dnevu združimo kar šest: preprečujemo in blažimo psihične posledice invalidnosti, se medsebojno informiramo, usposabljamo se za vsakdanje delo, ohranjamo zdravje, izvajamo rekreacijo in se kulturno osveščamo.
UTRINKE SI LAHKO OGLEDATE V FOTOALBUMU
V sredo, 4. junija, je sto pet članov zasedlo dva velika turistična avtobusa. Kar štirje vozniki so bili potrebni za varno pot. Ko smo bili malo pred šesto zjutraj vsi zbrani, so nam Frajkinclerji zapeli Bil je lep dan, sem se malo pelal in odpeljali smo se v lep, sončen dan. Ko smo zapuščali avtocesto pred Novo Gorico, se je za kratek čas prikazala gora Skalnica, na njej pa cerkev Sveta Gora. »Joj, a tja gor gremo?« so se oglasili za mano. »To je čisto preprosta pot, brez težav bomo prišli do tja. Sem bila lani tam in dva velika avtobusa sta zapeljala kar do cerkvenih vrat,« sem bila glasna. V Solkanu nas je najprej očaral kamniti železniški most, ki ima največji lok iz obdelanega kamna na svetu in kot mavrica preskoči zeleno Sočo. Potem se je začela cesta vzpenjati. Prvi kilometri so kar široki, nato pa smo globoko zajeli sapo, ko smo zavili levo na ozko in strmo cesto. Zaslišalo se je sunkovito, bolj plitvo dihanje. Pri prvem ovinku je že bilo nekaj krikov, ko je avtobus drsel vzvratno. Večina si je malo oddahnila, ker nekaj časa ni bilo preostrih ovinkov, nato pa je sledil trenutek panike. Ne, ni bil trenutek – bila je večnost! Na najbolj ostrem ovinku smo nasedli na robnik. Voznik je ob pomoči sovoznika pritiskal na tipke, mi smo kričali, avtobus se je lepo pozibaval, na levi pa je bil prepad. Nič ni šlo ne levo, ne desno, ne naprej, panika pa je naraščala. Končno smo vsi potniki zapustili avtobus v upanju, da bosta voznika brez našega vpitja lažje zvozila oster ovinek. Polovica se je odpravila kar peš proti vrhu, ostali pa smo na varni razdalji opazovali, kako se avtobus ziblje. Ko je visel le na levih kolesih, mi je postalo slabo. Nato se je močno zazibal in če bi bili takrat v njegovem trebuhu, bi se verjetno znašli ob vznožju gore Skalnice. Uresničile bi se besede sopotnice, ki je rekla: »Vsi se bomo ubili, pri nas kar cela žlahta!«
Skupina petdesetih potnikov drugega avtobusa nas je že pol ure čakala na gori, ob cerkvi so verjetno molili za nas, pomagal jim je sam predstojnik, frančiškan Pepe. Pomagala je Marija, Svetogorska Kraljica in naša voznika sta zvozila usodni ovinek. Prišli smo do cilja. Naročeno smo imeli sveto mašo, pri kateri so nas uspavali blagodejni glasovi treh duhovnikov. Molili so za našo srečno vrnitev. Prepričevanje, da bo pot navzdol bolj varna, ni bilo enostavno. Ko smo pripeljali do nevarnega ovinka, smo zapustili avtobus. Do Solkana smo pripeljali malo manj bledi in preplašeni kot do vrha.
Sledil je prijetnejši del poti – raziskovanje Brd. V vasi Kojsko nas je pričakala gospa Mavrič. Sprehodili smo se do njihovega sadovnjaka češenj. Ni večjega užitka kot trganje sočnega sadeža, ki potem pristane v ustih. Družina Mavrič je največja pridelovalka češenj v Goriških Brdih, njihov zaščitni znak je Briška hrustavka.
Nato smo s češnjami v ličnih kartonskih zabojčkih potovali dalje. Srednjeveška vasica Šmartno je arhitekturni biser in kulturni spomenik. V Hiši Marica smo se odžejali, saj je bil vroč, sončen dan, se sprehodili po ozkih ulicah – gasih, ohladili pa smo se v čudoviti cerkvi sv. Martina, ki je največja v Brdih. Kosilo smo imeli v restavraciji Grad Dobrovo. Siti, odžejani, malo utrujeni, smo naredili skupinski posnetek in krenili nazaj proti Koroški.
Morali bi še na razgledni stolp v Gonjačah, pa je voznik rekel, da po tisti ozki cesti ne misli voziti. Tako nismo bili deležni čudovitega razgleda na vse štiri strani neba, ki bi zajel Brda, Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Furlanijo, Tržaški zaliv, Kras, Vipavsko dolino in Trnovski gozd. Morda smo se izognili krikom, bledici in trditvi sina naše že prej omenjene popotnice, ki je rekel: »Če bi se zvrnili v grabo, bi vas Ferk kar v skupni grob pokopal!« Pa smo namesto do stolpa zapeljali v Trojane. Sladoled, kava, pivo, krofi za tam in za domov. Kaj hočemo še več? Ja, nov izziv. Slovenija s svojimi lepotami čaka.
Besedilo: Marija Šegula
Fotografije: Bojan Horvatič, Marija Šegula


