S SKUPINO BICA BEND SMO SE VRAČALI V PRETEKLOST
Ste kdaj potarnali, da vam je dolgčas? Nikar! Vzornice vam naj bodo deklice iz naše društvene skupine Bica bend, ki so prisotne povsod, kjer so ljudje odprtih src. Rade širijo dobro voljo in skrbijo za prijazne odnose med generacijami.
Koroški dom starostnikov Črneče ponuja svojim stanovalcem veliko aktivnosti, ki bogatijo njihove urice in dneve ter zapolnjujejo trenutke osamljenosti. Med pestro ponudbo spada tudi vsakoletni dvodnevni tabor, katerega program poskušajo oblikovati tudi z zunanjimi sodelavci. Letošnje leto so medse povabili tudi Društvo invalidov Dravograd.
UTRINKE SI LAHKO OGLEDATE V FOTOALBUMU
Kakšen je bil začetek v petek, 20. junija? Petindvajset stanovalcev, željnih dogodivščin, zabave, spremembe okolja, novih tesnih prijateljstev, se je zbralo pred domom. Med njimi so bili tudi prostovoljci. Ob trinajstih so stopile v akcijo domske gospe: Marina, Manca, Mira. Ena je nosila vrečko s skrivnostnimi listki, druga iskala primerno pozicijo za fotografiranje, tretja je klicala imena s seznama. Ko so vsi bili odkljukani, je sledilo žrebanje. Vsak stanovalec je dobil svoj par – osebo, ki mu bo dva dneva ves čas na voljo v vsem, le randijev ni pametno organizirati, saj bi moral na koncu poskrbeti še za izvedbo poročnega obreda. To pa v teh kriznih časih ni več mačji kašelj! Punkeljčki z garderobo in vsem potrebnim za izboljšanje videza so romali na avtobus, za njimi potniki, in gospod Aravš je odpeljal na Center šolskih in obšolskih dejavnosti Ajda na Libeliški Gori.
Letošnji tabor je potekal pod geslom »Vračamo se v preteklost«, zato smo se ustavili v Libeličah in si ogledali črno kuhinjo. Ob prihodu na Ajdo nas je najprej pozdravilo sonce, v naravnem amfiteatru je v sredini kraljevalo odprto zakurjeno ognjišče, nad njim velik kotel za kuhanje, obešen na doma izdelane kole, malo odmaknjen je bil drugi bakreni kotlič s kuhano kavo. Vrnili smo se v preteklost. Kava za dobrodošlico je bila okusnejša zaradi slastnih flancatov, Miran, oskrbnik Ajde, pa je bedel nad dogajanjem. Ogenj brez njega ne bi gorel, drva se sama ne bi cepila, grumpi v krompirjevi juhi brez njegove velike zajemalke ne bi bili tako bogati. Iskrice z ognjišča so prasketale naokrog, dim se je sukljal med nami, program se je začel. Mene so prosili, da povem, kako smo živeli nekoč, libeliške gospe so govorile o tem, kaj so nekoč kuhali in to tudi dale okušati. Libeliška trenta z grumpi, kvašeno pecivo, podobno flancatom, le bolj prefinjenih oblik, mošt – pa saj niso slabo jedli! Petošolke dravograjske šole so igrale na citre, kitaro in pele. Hilda in Monika, prostovoljki s statusom srečne upokojenke, sta zaigrali skeč, mi pa smo se spraševali, kdaj bodo začeli kuhati repno župo. Pa so pred župo bile poslastica naše punce – Bica bend! Neumorno so igrale, občasno so prestavile svoje stole, saj je veter z ognjišča nosil dim in jim solzil oči. Ker je morala zgodaj zjutraj Erika, sestavni del benda, v bolnišnico v Valdoltro, se je skupina spontano povečala s Hildo, Moniko in Jožico. Tam so vse tri svečano obljubile, da bodo razmislile o stalni pridružitvi.
Juha v kotlu se je skuhala, na mojo željo je bila dodana še ena velika zajemalka domačih grumpov in že smo sedeli kot najbolj lačni holcarji pri mizah. Bila je dobra in mastna. Ko bi Srečko, gospod direktor doma iz Črneč, vedel, da je sledila peka mesa na roštilju, bi zagotovo ostal do večerje. Pa je rekel, da krompirja brez mesa ne bo jedel in odšel v dolino.
Trio s harmoniko, kitaro in basom je poskušal pregnati veter z mrazom in dežnimi kapljicami, ki so prišli iznenada, jaz sem se z dekleti Bica denda skrivala za košatim drevesom, pa ni pomagalo nič drugega kot odhod z gospodom Aravšem. Kombi nas je odpeljal, ko je bilo najlepše – ura še ni bila osem zvečer! Nisem jih spraševala, toda prepričana sem, da jim je bilo žal, ker niso sprejele povabila in ostale čez noč na Ajdi. Zamudile so priložnost za nočne hudomušne aktivnosti, pri katerih bi bila njihova glasba bogata dodana vrednost. Pa saj bo 10. jubilejni tabor že naslednje poletje, naša dekleta pa se bodo znova odpravila novim dogodivščinam naproti.
Besedilo in fotografije: Marija Šegula


