Ko otrok praznuje rojstni dan, je nemiren od pričakovanja: kdo bo prišel, kaj bo prinesel, kakšna bo torta, bodo svečke gorele z iskricami, se bodo prijatelji zares veselili z njim, so prišla vsa vabila na pravi naslov? V društvu smo bili še bolj neučakani. Ustanovili smo odbor za pripravo obletnice, se trikrat sestali, izdelali podrobni načrt, razdelili naloge in se veselili, saj smo vedeli, da bo naše praznovanje polno radosti.

UTRINKE SI LAHKO OLGEDATE  FOTOALBUMU

Tudi naše društvo je bilo podobno nemirnemu otroku, ki nestrpno pričakuje svoje prijatelje. Imamo jih veliko: v Dravogradu, po Koroški in v Kopru. Tam je društvo invalidov, ki je z našim pobrateno od maja 2003. Povabili smo jih na Koroško. Nič se nismo razlikovali od otrok, ki želijo praznovanje cel dan – tudi naše se je odvijalo cel četrtek, od 9.30 zjutraj do 11. ure zvečer. Ob devetih zjutraj smo že čakali na avtobusni postaji na Meži. Ob kozarcu soka in kavici smo sedeli pri Mineji in gledali, kdaj se bo izza ovinka prikazal avtobus, ki ne bo nosil napisa Koratur. Po dvajsetih minutah smo se že objemali z Anito, Marijem, Vanco, nato pa nadaljevali vožnjo proti Libeličam. Skupaj smo si ogledali kulturno dediščino: kostnico, cerkev, črno kuhinjo, plebiscitno zbirko in kmečki muzej. Gospod Perovnik bo večini ostal v spominu predvsem po pripovedi o pogrebcih, ki so kartali med nošenjem krste. Naši prijatelji iz Kopra so morali zgodaj od doma, zato so bili lačni. Pri Bučevih so prvič v življenju jedli rpičevo župo in trento, pa mošt jim je bil tudi neznan. Ko so lepo sedeli in uživali v hrani, jim je gospa Gornik s pomočniki pripela spominek – priponko jabolko, ki je simboliziralo našo Koroško, ki nima vina, ima pa mošt, ki prijetno steče po žejnem grlu.

Ob 13. uri se je v dvorcu Bukovje začel kulturni program. Ženski pevski zbor našega društva, Šepasti teater iz Kopra s skečem Podhlajene prijateljice, Vanca, skupina Bica bend in moderatorka Julija so nabito polni dvorani dobro uro bogatili popoldan. Hedvika Copot, Ana Tajzel, Marjana Halužan, Vincencija Škratek, Marija Preložnik, Ivan Merc in Slavko Halužan so za svoje dolgoletno in nesebično delo prejeli priznanje Zveze delovnih invalidov Slovenije, Martina Wutti pa častni znak. Gospa Barbara Ambrož, ustanoviteljica in dolgoletna predsednica društva, je prejela listino Častna predsednica Društva invalidov Dravograd. Posebno priznanje ji je podelila tudi gospa županja, Marijana Cigala. Svojo petinštirideseto obletnico je društvo obogatilo z izdajo knjižice pesmi z naslovom Sreča. Napisal jih je Martin Hribernik, ki je član društva že štirideset let.

Po svečanosti smo se družili ob polni mizi sladic in dobre Kupljenove vinske kapljice, gospod Jože pa je vse, ki še niso videli lepot dvorca, peljal na ogled. V njegovi družbi se ni noben dolgočasil. Ko so ga vprašali, če bi jim eno zapel, pa je odvrnil: »Boste morali še kar enkrat priti, potem pa že.« Naše pridne članice in člani so celo sredo stepali, mesili, valjali in pekli. Ničesar ni zmanjkalo; dobro polovico peciva smo odpeljali na izletniško kmetijo Lipovnik, kjer smo nadaljevali druženje ob dobri hrani, pijači in živi glasbi do poznih nočnih ur. Še nikoli niso gostili toliko ljudi! Bilo nas je 243, od tega 54 prijateljev iz Kopra, ostali so bili člani našega društva. Naš častni član, gospod Vreš, je zapel posebno pesem o Adamu in ženskah, ki so ga spravljale ob pamet. Ob tem se je marsikateri vprašal, kako bi bilo, če ne bi bilo njegove, ki mu na različne načine bogati življenje.

V vsaki družbi se najde kdo, ki rad malo ponagaja. Zaradi gospoda iz Kopra, ki se je odločil, da je vsega lepega za en dan dovolj, so morali pobratimi iz Kopra ob osmi uri z gospodom Aravšem v dolino in do Bukovja, kjer je čakal njihov avtobus. Pospremili smo jih z muzikanti, naš fotograf Bojan je naredil še skupinsko fotografijo, objeli smo se in si obljubili, da se naslednje leto srečamo v Kopru na praznovanju njihove tridesetletnice.

Besedilo: Marija Šegula

Fotografije: Bojan Horvatič