30. PLANINSKI DAN INVALIDOV NA KOPAH
»Vreme bo sončno in vroče. Ne more biti drugače, saj za takšen dan molijo vsi slovenski invalidi. Na Kopah je vedno sonce!« Tako me je prepričevala še dan pred velikim dogodkom Stanka Tamše, predsednica slovenjgraškega društva invalidov in organizatorka vseslovenskega srečanja. Skrb o vremenu ni bila odveč, saj je letošnje poletje en sam dež.
Sobotno zgodnje jutro je bilo sprva sončno, nato so pogled na cerkvico sv. Križa zakrili oblaki. Pila sem kavo, ob tem pa razmišljala, zakaj nisem poklicala sosede Mojce. Pa nisem, ker še njeno kuhinjsko okno ni bilo odprto. Tako sem sama razmišljala o vremenu: bo dež ali sonce?
UTRINKE SI LAHKO OGLEDATE V FOTOALBUMU
Ob prihodu na parkirišče v Traberku je bila vesela druščina že zbrana. Nihče ni razmišljal o možnosti slabega vremena. Vsi so imeli nahrbtnike, v njih pa kaj dobrega za pojesti in popiti; nekateri so spravili vanje celo »ajmarčke« za borovnice. Na Kopah jih vse polno, so rekli. Nismo še zapustili Traberka, ko je že sonce močno posijalo. Treba je bilo natakniti sončna očala, kot je to naredila sovica Oka, ki je šla na lov podnevi namesto ponoči.
Prispeli smo malo po pol deseti. Šotor je bil že poln, okrog njega pa stojnice z vsem mogočim: Pergerjevi medenjaki in ostale vrhunske dobrote iz njihove hiše, nakit za majhne in velike, igrače za fante in dekleta, suha roba iz Ribnice, domače marelice, breskve, jabolka, bučno olje … in stojnice s točenim pivom, svinjsko rulado, čevapčiči, pasuljem, golažem. Dekleta v rumenih majčkah, z napisom Sem car in pijem špricar, so postregla mlade in stare. Nihče ni bil žejen – za to je poskrbela večina že pred uradnim začetkom ob deseti uri. In vse nas je grelo zlato sonce.
Ljudske pevke Lastovke so zapele za uvod dve pesmi, nato so bili na vrsti govorniki. Bilo jih je kar šest – zato, ker je bilo jubilejno srečanje. Premor med govori je bil poln smeha, saj je večtisočglavo množico obiskal Tito s svojo vojsko. Slovenjgraško predsednico in predsednika ZDIS, gospoda Novaka, je odlikoval s posebno medaljo.
Organizatorji srečanja so vsem prisotnim predsednikom društev podelili posebno priznanje za udeležbo na srečanju, obdarjeni pa so bili tudi najstarejši člani posameznih društev, ki so prišli na Kope. Najstarejša obiskovalka je bila naša gospa Barica, ki je zbranim zaželela, da bi jim zdravje služilo toliko let kot njej in bi še v njenih letih (oktobra bo stara triindevetdeset let) veselo hodili po Kopah.
Ob dvanajsti uri je bila pri kapelici sv. Ane maša, sledile so športne igre. V tem času se je veliko obiskovalcev sprehodilo do Ribniške koče, drugi so zavili v gozd po gobe in borovnice ali pa pod velike marele pri Grmovškovem domu, saj se je tam točilo hladno pivo, hkrati pa so uživali ob slastnih vonjavah z žara, kjer so se vrtele velike svinjske rolade.
Vsi smo nestrpno čakali nastop naše skupine Bica bend. Ob pol treh so člani ansambla Stil, ki je skrbel za zabavo in ples, najavili prekinitev zaradi kulturnega programa. Naše dame, lepe kot slike, so kljub težavam, ki sta jih povzročali dve stopnici (predvsem naši Eriki, ki je bila pred slabim mesecem operirana na kolku), zakorakale na oder. Program so sestavile nadvse skrbno, saj so s pesmimi zajele vse slovenske pokrajine in tako pozdravile vse prisotne. Šotor se je ob njihovem nastopu napolnil do zadnjega kotička. Zbrani so peli, se objemali in zibali. Za konec so zaigrale pesem za našega predsednika, a je ni slišal, saj je odšel pred njihovim nastopom. Doma ga je čakalo veliko dela, saj je v nedeljo praznoval rojstni dan.
»Danes pa je naše društvo dobilo nekaj dodatnih točk, kaj praviš, Marija?« je zanimalo Ireno, vodjo skupine Bica bend. Pritrdila sem ji, hkrati pa sva že načrtovali, kdaj bodo imele koncert v počastitev prve obletnice delovanja. Ne bo na Kopah, ampak v našem lepem Dravogradu.
Besedilo in fotografije: Marija Šegula


