V soboto, 9. novembra, je močno deževalo, ne deževalo, lilo je kot iz škafa! Še do sosedove hiše se ni videlo, kaj šele do Tolstega Vrha, kjer leži kmetija Lipovnik. Tam je gospodinja Marjetka s pomočnicami že pripravljala martinovo pojedino za naše društvo. Ko sem tako gledala skozi kuhinjsko okno, od koder je v sončnem vremenu prelep pogled na cerkev sv. Križa, sem razmišljala o tem, da bi ostala kar doma, saj mraz in močan naliv nista nadomestilo za toplo kuhinjo in vonj po pravkar pečeni sladici. Pa sem kljub vsemu lepo zlezla v avto, se zapeljala do Traberga, od tam pa s kombijem, v družbi predsednika društva in prijaznega Lipovnikovega sina, do Lipovnikove domačije.

 Utrinke si lahko ogledate v FOTOALBUMU

Ko smo se vozili čez dravski most, me je mrzlo spreletelo: spet bodo poplave! Drava in Meža sta bili zelo visoko, v vodi je bilo polno vej, ki so se vrtinčile ob betonskih nosilcih mostu. Pa sem neprijetnosti odmislila, saj so bili vsi prisotni v kombiju polni optimizma in nestrpnega pričakovanja. Česa? Prvo darilo je bila dostava do hišnih vrat, tako da ni bilo treba odpirati dežnika. V veliki sobi so zbrani že prepevali in udarjali po taktu z nogo ob tla, saj so bili na odru vsi trije muzikanti. Pot jim je že curljal po čelu. Pričakal nas je aperitiv: domače žganje, borovničev liker, sok, vino – vsak je izbral po svoji želji. Mize so bile lepo pogrnjene in čakale so, da se zbere vseh petinšestdeset martinovalcev. Trije niso uspeli priti, saj je smrt zgodaj zjutraj vzela njihovo sorodnico.

 Kako dobro smo jedli – še angelčki bi si prste polizali! Le v kateri gostilni ti prinesejo še repete? Pri Lipovniku je vse mogoče. Pladnji z dodatnim mesom in prilogo (mlinci, rdeče zelje, hrenov “zos”) so se ponujali med zbranimi. Sladke dobrote z domačo orehovo potico, prijateljem, keksi več vrst so bili v izobilju – na krožnikih so bili še ob našem odhodu!

 Kaj mislite, na kaj je večina nestrpno čakala? Na vinski krst! Pa je prišel mašnik z ministrantom, zraven je bila tudi botra. Sledil je obred, kakršnega bi si želel vsak krščenec. Ministrant je lepo cingljal z zlatim zvončkom, botrica je vse pravilno odgovorila in župnik je po dolgi in poučni pridigi le dovolil, da je mošt stekel skozi cedilo. Postal je vino. Prisotni članici krstne komisije sta potrdili, da si zasluži mošt svoje vinsko ime. Po krstu je sprevod z vsemi zbranimi krenil v vinsko klet. Ob petju pesmi o naši žlahtni kapljici se je odvijala degustacija. Ocenjevali smo souvignon, renski rizling, traminec, pa še dve vrsti, za kateri sem pozabila ime (v kleti se zgodi vse mogoče!).

 Ko smo se najedli kisle juhe, je bilo razpoloženje na vrhuncu. Vsi so plesali, ko pa je kdo obsedel za mizo, mu ni bilo dolgčas. Če ne drugega, so letele papirne in kruhove kroglice v ramo, naročje, lica, tudi v vinski kozarec. Bilo je toliko smeha, da so nas boleli trebuhi. Najprej se je odpravila druščina z Ojstrice, sledili so ostali, ki so se pripeljali s svojimi avtomobili. Nič jih ni bilo strah kakšne policijske patrulje. Nas štirinajst, ki smo si privoščili “taksi Lipovnik”, je odšlo okrog ene zjutraj. Sedaj ni samo deževalo, tudi sneg je padal. Takšne lepe, velike mehke krpe so letele z neba. Ko smo se pripeljali do občinske stavbe, nas je ustavila policija. Sam šef dravograjske policije je moral v dežju loviti nepridiprave. Pa ni bilo z nami nič narobe: voznik trezen, sopotniki tudi in naši varuhi reda so lahko mirno odšli na toplo. Na toplo smo odšli tudi mi, pred spanjem pa je bilo treba nasoliti še martinovo raco.

 Lahko potrdimo, da bo letošnje vino vrhunske kvalitete, zato pojdite vsaj do Lipovnika, če ne kam dalje v vinske kraje. Za konec pa prilagam še kratko zgodbico, ki je posebej primerna za našo populacijo, ki v izrednih razmerah zmore nemogoče.

 Martinovo je bilo. Lojze ga je že cel dan in dober del noči žingal v vaški oštariji. Miha, oštir, mu reče: “Ejga Lojze, dost je blo, ne nalijem ti več.” Lojze reče: “Maš prav, grem pa domov.” Zavrti se na barskem stolčku, stopi dol … in pade naravnost na nos. “Drek frdaman,” reče in se potegne nazaj gor na stol in otrese prah z reklca. Poskusi narediti en korak proti vratom – in spet pade na nos. “Drek, drek, drek…” se priduša.

Gleda proti vratom in si misli – samo da pridem ven, na svež zrak, pa bo bolje. Po trebuhu se splazi do vrat in se potegne gor ob podboju. Pogleda ven, zajame svež zrak, takoj se počuti bolje. Pogumno poskusi narediti korak na pločnik – in spet pade na nos. “O, moj Jezus, kwa sem zjeban,” si reče. Ozre se naokoli in opazi, da je njegova hiša samo par deset metrov stran. Zato se odloči, da se bo kar splazil do tam. Nekako pripleza do kljuke, odpre vrata in pade not. Ozre se naokoli, pogleda na stopnišče in si reče: “Ni šans.” Raje se po trebuhu splazi po stopnicah do spalnice, poskusi vstati, in spet pade na nos. Nazadnje se splazi do postelje, poskusi spet vstati, pade na nos, si reče: “Jebiga..” in se zvrne nanjo.

Naslednje jutro mu v spalnico prinese njegova žena skodelico kave in reče: “Jutro Lojze! Včeri si se ga pa kar dobr nalezel, anede?” Lojze zamrmra: “O ja, totalno sem se ga prbil. Kako pa veš?” “Hm, ja, Miha je klical. Pravi, da si pozabil invalidski voziček v oštariji!”

Prispevek pripravila Marija Šegula